Če boste pobrskali po mladinski jugi iz časa bratva in enotnosti boste vse gverilske enote od Vietnama do Afganistana našli imenovane kot »partizani«. Sorodna gibanja po 11. septembru nosijo seveda nalepko
»teroristične skupine«.

Pogovor z v Franciji rojeno iraško aktivistko Hana Al Bayaty na festivalu Mesto žensk nam obrne pogled spet na staro poimenovanje in nas spomni čase, ko nihče v evropi ni vedel zakaj pravzaprav hoče Slovenija iz Jugoslavije in v čem je sploh razlika med Srbi, Hrvati in
Bošnjaki. Hana razloži, kaj se v Iraku sploh dogaja, da ni nobenega islamskega, sunitskega ali šiitskega upora, pač pa gre za vsesplošen iraški upor pod vodstvom starih vojaških kadrov (izkušnje iz parih vojn) in ostankov stranke Baat. Da Kurde vodita dva vojaška poveljnika s diktatorskimi potezami. In tako naprej. Stvari, ki so tam vsem samoumevne, mi zahodnjaki pa poslušamo okupatorjevo dikcijo, ki vidi islamiste, kjer jih ni, nacionaliste, kjer jih sama naredi in teroriste v civilistih. Da ne bo kdo mislil, da je vojna spremenila
ljudi v verske fanatike. »Pod ameriško okupacijo so na oblast prišli najbolj egoistični, samopašni posamezniki, od raznoraznih militantov do verskih gorečnežev«. Tako v Iraku dandanes ni dovoljeno prodajati na stojnice paradižnike poleg kumar, ker je to »pornografsko«. »5 let verskih voditeljev na položajih oblasti je dovolj«.

Govoru o velikem problemu iraških beguncev navkljub Hanin govor ni govor neprizadetega političnega analitika ali kozmopolitskega mirovnika. Gre za diskurz nezaupanja v mednarodno skupnost in združene
narode. Gre za partizanski, vojaški diskurz države v vojni. Džihad nikoli ni v Koranu mišljen kot osvajalna vojna, trdi Hana, je pa Džihad lahko pravica do obrambe.