Soočanje s smrtjo v performansu skupine 20 prostovoljcev pod vodstvom
dueta A2 poteka po precizni koreografiji: nastopajoči zakoraka v
prostor z dvema vrečama zemlje v roki, se sprehodi do predhodnega
prostovoljca v seriji, ga/jo posipa z zemljo v roki največ trikrat,
nato nanj vsuje vso preostalo zemljo (a obraz mora gledati ven) in na
koncu se prostovoljec uleže nekam na tla. Mirno soočenje s z zemljo
pokritimi ljudmi in gledanje kako se vsak performer sooča s izkustvom
bi gledalcem odprlo prostor in dalo čas, da sami premislijo o svojem
odnosu do smrti. Medtem ko so prostovoljci na delavnici predelovali
svoj odnos do smrti, svoje občutke in izkušnje, se te dimenzije na
žalost zgubijo v sami režiji dogodka, ki preveč spominja na modno
pisto.


Morda je za vtis kriva prva, mlada in lepa serija prostovoljcev, ki se
je v lepih oblekah in mejkapu deklarativno sprehodila po Kapelici kot
po modni brvi. Morda vtisu pripomore precizna koreografija. Morda je
spet učinek stvar mladosti nastopajočih. Soočenje s smrtjo pride z
leti in izkušnjami. Starejši, recimo Miha Zadnikar so pokopavali
soizvajalce s nežnostjo in spokojnostjo. Zanimiv je bil tudi
»imigrant«, ki mu je bilo naloženo pokopati več ljudi, preden je moral
navsezadnje tudi sebe lastnoročno zakopati.

Vendarle se gledalec nekako obesi na vizualni učinek: pretežno mladi
ljudje (s politično korektno dodanimi Neslovenci in starejšimi), vsak
v obleki drugačne barve, na belem ozadju. Potem je tu še avra
politične korektnosti in nežne provokacije. Kakor je cela akcija
predstavljena deluje kot učbeniški primer Benettonovega oglaševanja,
kot ga je ustoličil fotograf Oliviero Toscanini. Samo čakamo lahko,
kdaj bo domislico s ležanjem v zemlji pograbila modna industrija in jo
bomo gledali v naslednji modni reviji.