Igrano-dokumentarni film

Režija: Vojko Anzeljc
Scenarij: Gregor Kresal, Tine Marenče
Direktor fotografije: Matej Križnik
Tonski mojster: Gašper Loborec
Glasba: Tomaž O. Rous, Siddharta
Animacija: Studio Kerozin
B.A.S.E.: Robert Pečnik
Izvršni producent: Sašo Kolarič
Produkcija: Produkcijska skupina Mangart, Sfinga Pro, Produkcija Viharnik
Film o filmu: Rožle Bregar, Gašper Kocjančič

sfinga.net | mangart.net |
siddharta.net | kerozin.com |
phoenix-fly.com | matejkriznik.com |
klockoc.si

Do druge polovice 20. stoletja so alpinisti preko triglavske severne stene že speljali množico smeri. Edini del, ki je ostajal neosvojen in je med njimi zbujal strahospoštovanje, je bila t.i. Sfinga, tristo metrski gladki steber tik pod robom stene. Zaradi komaj opaznih razčlemb in velikih previsov, je tudi najboljšim dolgo predstavljala nerešljivo uganko. Če na Sfingo pogledamo z levega roba Amfiteatra, prodnate krnice sredi stene, nam bo v profilu namreč pokazala svoj veličastni kamniti obraz, zato so jo poimenovali kar po starodavni znamenitosti. Sfinga se je tudi na vrhuncu železne dobe klasičnega alpinizma, sredi 60-ih let uspešno upirala prvim osvajalcem. Leta 1961 je Alešu Kunaverju in Kazimirju Drašlarju, v levem delu Sfinge uspelo preplezati prvo smer. Njen obraz pa je ostajal ne preplezan vse dokler se pod steno na isto vrv nista navezala Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Po številnih urah naporov sta rešila skrivnost obraza in se vpisala v zgodovino, saj je smer pomenila najtežji tehnični vzpon v Sloveniji. Skoraj trideset let kasneje, sta jo povsem prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Tako smo Slovenci še enkrat dobili svojo najtežjo gorsko smer, tokrat preplezano brez tehničnih pripomočkov.