Ko so zamrla »nova družbena gibanja« in je zgodovinsko prizorišče zavzela »civilna družba« post-socialističnih devetdesetih let, so se družbene napetosti in spopadi neposrednim udeleženkam in udeležencem začeli prikazovati kot spopadi med »identitetami«. V času, ki se nam za nazaj kaže kot čas surovega razrednega boja kapitalističnega razreda, ko so države kapitala razlastile celotna ljudstva in bogastvo, ki so ga ljudstva ustvarila, predale v last novim vladajočim razredom – v tem času se je zdelo, da razrednega boja ni več in da ga je nadomestila politika »priznanja«.

Identitete so se kazale kot kulturna družbena dejstva, niso se pa oblikovale po enotnem načelu. Tako so vznikale etnične identitete, pa identitete spolne usmerjenosti ali kar identitete družbeno skonstruiranega spola in tudi religiozne identitete. Identitete so bile nekaj novega – niso bile ne subkulture ne narodi nekdanjih pomladi; a trdile so, da so tu od nekdaj, zatirane, nepriznane, preganjane. Značilno za identitete je bilo, da so se oblikovale na podlagi »osebnih okoliščin«, ki po revolucionarnem buržoaznem pravu pred zakonom »ne štejejo«. V imenu enakosti pred zakonom »ne glede na osebne okoliščine« so zahtevale priznanje osebne okoliščine. V imenu individualističnega buržoaznega prava so zahtevale priznanje kolektivnih pravic. Sklicevale so se na človekove pravice, a uveljavljale so njihov hipohondrični obrat, ki je vpisan že v klasične deklaracije: »faire tout ce qui ne nuit pas a autrui«.

Poskusili bomo pokazati, kako so identitete vpete v razredni boj sodobnega kapitalističnega razreda.

Pokazali bomo na posebnost identitet, da prečijo razredno razslojenost družbe. Pod isto identiteto je mogoče zbrati in celo mobilizirati osebe, ki se sicer umeščajo na različne, tudi konfliktne razredne položaje. Pokazali bomo, kako identitete blokirajo razredno sestavo podrejenih in izkoriščanih razredov, ne škodijo pa razredni sestavi kapitalističnega razreda.

Po »trans-razrednosti« identitete spominjajo na stanove v času razkrajanja fevdalne družbe. Tudi stanovi in cehi so zajemali osebe, ki so se dejansko že umeščale na različne in konfliktne razredne položaje. Zato si bomo za konec ogledali ustanovo, ki je v sodobnosti eden redkih ostankov cehovske organizacije in je hkrati eden izmed najbolj produktivnih proizvajalcev identitetne ideologije – univerzo.

Loading more stuff…

Hmm…it looks like things are taking a while to load. Try again?

Loading videos…